Malo je sreča, malo talent, malo tega, da moraš biti na pravem mestu ob pravem času, vse je povezano,” pravi Alja Horvat, s kar 20.000 sledilci na Instagramu.
Ilustracije Alje Horvat so zelo barvite. Na njih pa so upodobljene ženkse, ki jih rada prikazuje v drugačnosti, “da bi se res sprejele takšne, kot smo,” pravi. Foto: Alja Horvat
Ilustracija doživlja razcvet, vsaj tistega komercialnega, pri čemer čas ni naključen – ilustracija govori jezik vizualne generacije Z. Drugo vprašanje pa je, kako v poplavi ustvarjalcev in del, ki se pretakajo po spletnih umetniških okoljih, izstopiti. “Zdi se mi, da ljudje že prepoznajo moje punce, način, kako jim narišem obraz. Verjetno pa sem še najbolj prepoznavna po vzorcih. Opažam namreč, da so tudi drugi začeli risati podobne ilustracije, le da uporabljajo bolj živahne barve, kot jih sama,” razlaga Alja Horvat, zelo mlado, nekoliko zadržano dekle, ki je z izostreno podjetniško žilico izkoristilo družbeno omrežje Instagram do te mere, da je dobila močno skupino sledilcev po vsem svetu, ki je vsak dan širša.
Mariborčanka, ki je tik pred diplomo na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF), smer grafično oblikovanje, je pred dvema letoma začela risati kar tako, ker je pač rada risala in “ker mi je fant podaril staro grafično tablico”, kar poudari v skoraj vsakem intervjuju. Njene ženske z bujnim lasovjem, izrazitimi očmi in ustnicami ter abstraktno začrtanim telesom, so skoraj vedno upodobljene s košatim zelenjem in živalmi, slog, ki nekoliko spominja na veliko Frido Kahlo, poigravanje z vzorci pa vsaj na južnoameriško umetnost. A to ni bil nikoli njen cilj, zatrdi, pri čemer se celo malo namuzne, ko ji omenim podobnost. “Ko sem še iskala svoj slog, sem želela najti neko barvno paleto, s katero me bodo ljudje opazovali, a na koncu ugotoviš, da je to brez zveze. Bolj kot to so pomembne oblike in na kakšen način nekaj rišeš.”
Je res, da ste se naučili risati po navodilih oziroma s ‘tutoriali’ na Youtubu?
Da, tako sem se naučila risati ženske obraze. Prerisovati, tako da imaš poleg sliko, kar počne večina, ni težko, težko je, da si sam nekaj zamisliš in vidiš, kako obraz deluje v nekih položajih.
Protagonisti vaših del so rastline, ženske in živali. Bi narisali tudi družbenokritično ilustracijo ali boste raje sledili estetski upodobitvi?
Če bi mi bila neka tema blizu in bi želela to povedati drugim, potem – da, če pa naj bi to narediti zato, ker je neka družbena tematika zdaj ‘in’, potem pa ne. Ko rišem, poskusim ustvariti zgodbo, in to táko, da skozi elemente dodajam stvari. Narisala sem ilustracijo ženske, ki ima v ozadju kup cvetja in listja, s čimer sem hotela izraziti lepoto … ko imaš neke težave, ne vidiš čez to, ne vidiš tistega, kar je lepo.
Vaše ženske se zdijo nekoliko osamljene, kot generacija Z, ki ima veliko ‘dogajanja’ na družbenih omrežjih, a osamljenosti je vedno več.
Ne bi rekla, da so žalostne … v nekem intervjuju sem že dejala, da se mojih ilustracij ne vrednoti le na podlagi videza, kako so te ženske osamljene, žalostne, so pa zato živahne barve. Na trenutke se res lahko počutiš osamljenega, a to ne pomeni, da si osamljen.
Delate predvsem digitalno z grafično tablico, posegate pa tudi po akrilih, vodnih barvah in gvašu, obujeni stari tehniki risanja, primerni tudi za kaligrafijo. Kaj vas je tako pritegnilo pri tej tehniki?
Ko rišeš z gvašem, je to najbolj podobno digitalni ilustraciji; ko kaj pobarvaš z vodenimi barvicami, se vse preliva, pri gvašu, če ga daš dosti, pa se zelo približam tehniki, s katero rišem. Nekatera moja dela so sicer narejena samo z grafično tablico.
Čeprav ste stari šele 21 let, se na vas že obračajo s prošnjami za nasvete, kjer jim svetuje?
Ljudje vidijo, da ti uspe in mi pišejo. Veliko sporočil dobim v smislu ‘Kaj naj objavljam na Instagramu?’, a jaz nimam formule. Malo je sreča, malo talent, malo tega, da moraš biti na pravem mestu ob pravem času, vse je povezano. Nekdo je lahko mnogo boljši od mene … imeti moraš malo marketinške žilice, da se prodaš, ni vse v talentu.
Na Instagramu imate 20.000 sledilcev, vašo ilustracijo pa je objavila tudi newyorška vplivnica ⚡️Tezza⚡️, ki ima več kot 600.000 sledilcev, zaradi česar so nekateri zastrigli z ušesi. Kako pa vi merite svoj uspeh – s številom sledilcev na Instagramu, z objavo svojih del na profilu neke vplivnice?
(Dolg premislek.) Po tem, da sem jaz zadovoljna s svojim delom in tudi drugi.
Bi odgovorili isto, tudi če bi imeli na Instagramu 200 sledilcev?
Tudi, drugi bi mi pokazali, da so zadovoljni z mojim delom. Težko je reči … včasih ti je pomembno nekaj, drugič nekaj drugega … verjetno pa to, da ljudje kupujejo moje izdelke in so zadovoljni z njimi.
Koliko ilustracij pa prodate?
Odvisno, zdaj, ko je bil črni petek, je bilo noro.
Kako noro, nam lahko to pojasnete v številkah!
Naročila še kar prihajajo, a na moji strani sem prejela okoli 100 naročil, pa še na Societyju … saj Tezza je pravzaprav tam prišla do mojega printa, Society 6 je veliko pripomogel k mojemu uspehu.
Kako pa ste začeli objavljati na omenjeni platformi?
Fant mi je prinesel grafično tablico in nisem vedela, kaj bi z njo. Vedno sem hotela risati, zato sem pogooglala, kako se da z umetnostjo zaslužiti, našla sem Society 6 in se prijavila. Saj, prvi izdelki so bili polomija. Lahko si gor, pa ne prodaš nič, v treh mesecih nisem skupaj zaslužila 2 evrov.
In kako se zgodi ta premik?
Dosti je kriv Society, da so me objavljali na svojih blogih, Twitterju in Instagramu.
Vaše ilustracije stanejo nekaj manj kot 20 evrov. Živite od svojega dela?
Da.
Prej ste omenili, da moraš imeti malo tržne žilice. Vi se precej ukvarjate s tem, kdaj objaviti kaj in kje. Razkrijte nam skrivnost, pa ne bom rekla za milijon dolarjev, kot smo rekli včasih, ampak za 20.000 sledilcev!
Odvisno je od tega, od kod so sledilci. Jaz imam sledilce iz Slovenije in ZDA, če objavim ob 16.00, ko pridejo naši iz službe, je to super, ali pa zvečer, ali pa ob 9.00 zjutraj, ko nekateri v ZDA še bedijo, naši pa vstanejo. Objave v petek in soboto se ne splačajo, saj so naši zunaj ali na kavi, na zabavi, in se ne splača.
V nekem intervjuju ste dejali, “vedeti moraš, da ne prodajaš oblek, notesnikov, printov … prodajaš sebe in svojo zgodbo. Logika je ista, kot pri večjih blagovnih znamkah”.
Ravno prej sem razmišljala, koliko lahko zgodba človeka spremeni. Nike in Adidas imata neko zgodbo, če pa prodajaš le svoj izdelek, vedno zraven prodajaš še sebe. Morda sem drugim zanimiva, ker sem Slovenka in se preživljam le z risanjem.
V prihodnje pa bi radi živeli od tega, da rišete vzorce, ne?
Da, več bi rada slikala na platnu in delala projekte z oblačili. Ravno zdaj delam to, rada bi videla svoje vzorce na nečem, kar drugi nosijo.
Pa ste poslali ponudbo kakšnemu podjetju?
Ne, oni kontaktirajo mene, večinoma.
Iz tujine ali Slovenije?
Iz tujine, a več ne smem razkriti (smeh).
